Za pravilno delovanje in preprostejšo uporabo te strani uporabljamo piškotke.
Sprejmi in nadaljuj

Elektromobilität in Europa:

So weit sind unsere Nachbarn


Električni avtomobili igrajo vse vidnejšo vlogo: po podatkih svetovalnega podjetja McKinsey se je v letu 2018 po vsem svetu zanje odločilo več kot dva milijona kupcev. Na cestah je tako zdaj več kot pet milijonov električnih avtomobilov, skoraj polovica od tega na Kitajskem. In kakšna je situacija v Evropi?

 

Tukaj boste izvedeli:
- V katerih evropskih državah je največ električnih avtomobilov
- Kaj so trije glavni razlogi za uspeh električnih avtomobilov
- Zakaj imajo Norveška, Velika Britanija in Estonija pionirsko vlogo
- Kako napreduje izgradnja infrastrukture polnilnih postaj

Električna mobilnost v Evropi: nenehna rast

Na evropskih cestah je vsako leto več električnih avtomobilov. Leta 2017 je bilo skupno na novo registriranih 97.000 vozil, leta 2018 pa je bila ta številka presežena že meseca septembra. Do konca leta se je število novih električnih avtomobilov povzpelo do okoli 100.000 vozil, kar je nov rekord in velik uspeh za električno mobilnost, če se spomnimo na same začetke: leta 2010 je bilo v Evropi zabeleženih le 700 novih registracij.

Tri evropske države z največ novoregistriranimi električnimi avtomobili v letu 2018 (vir: Statista):
1. Norveška z več kot 72.689 registracijami
2. Nemčija z okoli 67.658 novimi registracijami
3. Velika Britanija s skoraj 59.947 vozili

Z elektriko: na evropskih cestah je vsako leto več električnih avtomobilov. Predvsem na Norveškem ter v Nemčiji in Veliki Britaniji ljudje stavijo na avtomobile s tihim pogonskim sistemom. (Vir: Statista)

Ugodnosti pri plačilu davka na motorna vozila za kupce električnih avtomobilov

Evropski kupci imajo - poleg zmogljivosti, dizajna ali znamke - tri ključne razloge za nakup električnega avtomobila:

1. Električna mobilnost sledi duhu sodobnega časa. Svoje bilance CO2 ne želijo izboljšati le okoljsko ozaveščeni hipsterji. Tako je na primer za 29 odstotkov norveških kupcev električnih vozil osrednjega pomena skrb za okolje.

2. Vozniki električnih avtomobilov lahko v nekaterih evropskih državah uživajo v določenih privilegijih. V Amsterdamu imajo na primer električni avtomobili prednost pri parkiranju, v Oslu pa lahko trenutno še vozijo po voznih pasovih za avtobuse in taksije in tako ob prometnih konicah hitreje prispejo na cilj.

3. V številnih evropskih državah so na voljo visoke okoljske subvencije za električne avtomobile. Na Norveškem lastnikom električnih vozil ob nakupu avtomobila ni treba plačati davka na dodano vrednost in davka na registracijo. Prav tako so oproščeni plačila letnega davka na motorna vozila in plačila cestnin.

Kar se da velik doseg, cena in celovita polnilna infrastruktura so odločilni dejavnik za povečanje prodaje električnih avtomobilov. (Vir: Statista)

Električni avto kot masovni pojav na Norveškem

Norveška sicer uradno ni del EU, vendar je v ekonomskem pogledu močno povezana z vsemi državami. Kraljestvo s petimi milijoni prebivalcev je prevzelo pionirsko vlogo pri prehodu na električno mobilnost - na Norveškem se je za električni avto odločilo več voznikov kot v katerikoli drugi evropski državi.

Norveška zveza za električne avtomobile je ponosno objavila, da je konec leta 2018 že skoraj vsak drugi kupljeni avto imel električni ali vsaj priključnohibridni pogon (30 odstotkov teh avtomobilov je bilo izključno električnih, ostalih 19 odstotkov pa priključnohibridnih). Po podatkih Norveške zveze za ceste je bilo že leta 2017 na novo registriranih 33.025 avtomobilov z izključno električnim pogonom. Mala država tako na evropskem kontinentu prednjači s številom električnih vozil in predstavlja množično tržišče za električno mobilnost.

Toda tudi Velika Britanija ima pomembno vlogo pri uveljavljanju električne mobilnosti. Britanski dobavitelj elektrike in plina National Grid ocenjuje, da bo višina investicij za izgradnjo infrastrukture za hitro polnjenje vzdolž avtocest v kraljestvu znašala med pribl. 582 milijoni in 1,2 milijarde evrov.

Še dlje bodo šli v Republiki Estoniji, kjer ubirajo nove poti tudi na drugih področjih, na primer s svojim digitalnim državljanstvom. Že leta 2011 so lansirali estonski program za električno mobilnost, imenovan ELMO. Estonsko Ministrstvo za socialne zadeve je v okviru tega kupilo 507 električnih avtomobilov in uvedlo program za spodbujanje državljanov k nakupu električnih avtomobilov ter za pomoč pri izgradnji nacionalne polnilne infrastrukture. Leta 2016 je bilo na estonskih cestah 1.100 električnih avtomobilov, polovico od teh so uporabljali zaposleni v javnih organih. Estonija se je izdatno potrudila, da je električna mobilnost za njene državljane še posebej privlačna: od leta 2014 vlada ponuja subvencijo v višini 50 odstotkov nakupne cene električnega vozila ter podporo pri namestitvi domače polnilne postaje.

 

Širitev mreže polnilnih postaj v Evropi

Tudi izgradnja polnilne infrastrukture v evropskem prostoru dobro napreduje. Krovna organizacija Transport and Environment (T&E), ki združuje nevladne organizacije EU s področja trajnostnega prometa, ocenjuje, da ne bo primanjkovalo polnilnih postaj, če bodo le vse članice EU izpolnile s tem povezane cilje.

Evropska komisija priporoča kvoto deset električnih avtomobilov na eno javno polnilno postajo. V Združenem kraljestvu so pri izgradnji polnilne infrastrukture že sledili temu cilju. V primerjavi s tem je evropsko povprečje trenutno šest električnih vozil na polnilno postajo.
Po podatkih organizacije T&E si bo v Franciji, Avstriji in Nemčiji leta 2020 eno polnilno postajo delilo 15 električnih avtomobilov, kar pa je za uporabnike električnih avtomobilov še vedno dobra novica. Slednjim bodo v pomoč tudi različne aplikacije in digitalni zemljevidi, ki bodo zagotavljali optimalen pregled nad evropsko mrežo polnilnih postaj. Mobilna aplikacija alzaškega zagonskega podjetja Chargemap lahko na primer vozniku električnega avtomobila prikaže vse polnilne postaje vzdolž njegove poti po različnih državah. S tem je širom po Evropi nedvomno omogočeno potovanje brez izgubljanja časa zaradi iskanja polnilnih stebričkov.

V idealnem primeru med dvema polnilnima postajama ni več kot 200 kilometrov. Številne evropske države – še zlasti pa Norveška – zato intenzivno širijo svojo polnilno infrastrukturo. (Vir: EAFO, VCÖ)